Nekaj dni nazaj me je v pošti pričakalo tole:
Ko sem videl podpise staršev, sestre in obeh non, sem bil res ganjen. Ta kartolina gre definitivno na moj zid.
zido
PS:
Upam, da ne kršim kakšnih avtorskih pravic. Globoko se opravičujem, če slučajno jih. Res.
Hojla.
Ja, malo predolgo je minilo od zadnjega sporočila na blogu. Še vedno sem živ in migam bolj, kot sem kadarkoli prej. Decembra sem začel fitnessirat, za dodatno stimulacijo sem si omislil še zasebnega trenerja. Ni pocen, vendar zelo pomaga tiste dni, ko bi rajši spal še dobro urico, ne pa da se ob 9h zjutraj (3h zjutraj po slovenskem času) trudiš na vse kriplje dvigovati vedno večje število uteži. Ker mi to ni dovolj, sem se pred nekaj tedni spravil še k plavanju, ki je bilo kak mesec zapostavljeno, začel sem tudi teči, kar je v Singapurju napol olimpijska disciplina. Zaradi slabega vremena sem sicer še največkrat tekel na “tepihu”. 
Kaj sem počel teh nekaj mesecev? Bil sem v Indoneziji na Batamu (decembra) in Baliju (januarja), Bangkoku (januar), v Sloveniji (no, to je menda jasno), Münchnu, Veliko noč pa sem preživel v Maleziji. Nobel! Slike še pridejo. Iz Malezije so že na Facebooku.
Ostanite v cvetju!
zido
Po dobrem letu dietnega režima, s pomočjo katere sem izgubil 20 kilogramov, in kombinacije plavanja in “pešakanja”, sem se odločil poskusiti nekaj novega.
Z dieto sem izgubil precej maščob in nedvomno tudi nekaj mišične mase. Projekt je torej pridobiti to mišično maso nazaj in je še kaj dodati. Mišično maso je najlaže dobiti bodisi z rednim fizičnim delom (npr. na polju) bodisi z redno fizično vadbo v kombinaciji s primerno prehrano.
Tako sem se vpisal v FitnessFirst, ki domuje v isti stavbi kot IHPC. Najel sem si tudi osebnega trenerja, ki bdi na mojim napredkom. Ker je fitness v isti stavbi kot IHPC, nimam prav nobenega izgovora za ne-redno obiskovanje, obenem imam na voljo proste večere, ki jih lahko uporabim za druženje oz. “networking”, kot se temu menda strokovno reče.
V fitness tako hodim trikrat na teden. Zaenkrat sem še na stopnji, ko me mišice po vsaki vadbi precej bolijo, vendar se spominjam, da je bilo enako pred osmimi leti, ko sem prav tako obiskoval fitness v Tivoliju, zato si s tem ne delam pretiranih skrbi.
S pojmom “primerna prehrana” mislim na dovolj velik vnos proteinov. Brez teh se bodo mišice obnavljale znatno počasneje in napredek bo počasnejši. Dieto sem tako “dopolnil” tako, da si dovolim jesti meso (ribje) vsak delovnik. Trenutno še ugotavljam, če je to dovolj, upam namreč, da mi ne bo treba jesti razni proteinov iz kvaskov in podobnih sintetičnih zadev, ki so prej za potuho kot za kaj resnega.
Poročam o rezultatih. Še to: ko sem začel, me je trener vprašal, kdaj pričakujem rezultate. Odvrnil sem mu, da kaj malega pričakujem po dobrih šestih mesecih, po enem letu bi pa že rad videl kaj konkretnega.
Bomo videli. Poskusiti ni greh. Bonus: spanje po vadbi je odlično. 
Ha.
Dolgo časa sva se s sodelavcem Čipom dogovarjala, še dlje sva se bockala s turistično agencijo, ki je delovala po znanem principu “kako bi, da ne bi”, a naposled smo se z luksuznim* avtobusom odpravili v malezijsko prestolnico Kuala Lumpur.
* – ne pomeni nujno luksuza, kot si ga predstavljamo Evropejci. V našem primeru je to pomenilo, da je bilo mogoče sedeže povsem iztegniti.
Iz Singapurja smo krenili v petek nekaj pred deveto zjutraj, v Kuala Lumpur pa smo prispeli dobrih šest ur kasneje, ko nas je voznik raztrosil na eni od glavnih ulic v mestu, ne da bi nam povedal, kje je naš hotel in od kod bomo naslednji dan (v soboto) krenili nazaj proti Singapurju. H sreči so tu taksisti.
Kaj smo počeli v Singapurju? Najbolj enostavno bi bilo reči, da smo “blodili” po mestu in iskali zanimive reči (od dejanskih stvari do fotografskih motivov). Ker sem od singapurskih znancev izvedel, da je KL podoben Singapurju, a bolj umazan, dejansko nisem pričakoval kaj dosti, zato sem bil toliko bolj presenečen, ko se je izkazalo, da je mesto polno najrazličnejših zanimivosti, pa naj bodo to polmetrski lignji (ja, polmetrske beštje) ali indijci s svojim značilnim naglasom ali pa hrana.
Kdaj gremo naslednjič v KL? Kmalu, zagotovo pa naslednje leto!
Več pa v galeriji spodaj.
Od avgusta bivam v stanovanju, ki je po moji oceni staro vsaj dvajset let, kljub temu pa imam na izbiro vse dostope do širokopasovnega interneta, kar je prikazano na spodnji sliki.
Od desne proti levi:
V koliko blokih v Sloveniji, ki so bistveno novejši od tega, je tolikšna izbira?
Singapur načrtuje, da bi bili nekje do leta 2020 vsi priključki nadgrajeni na optiko.
Priznam, da je minilo več kot preveč časa od zadnjega vpisa v blog … je bilo preveč stvari na kupu.
Pa sem tu!
Sedim na balkonu v hladu večernega vetra. Sem v eni od žurerskih mek svetovnega formata, kamor se zgrinja mladež od blizu in daleč, da bi videli tajska dekleta in se nalivali s poceni pijačo – Phuketu, natančneje v Patongu. Kot prišlek iz Singapurja (že omenjene visoke cene pijač) se lahko delno predvsem poistovetim z drugim delom.
Zakaj mi je zaenkrat všeč? Že omenjeni veter in mir, ki ju v velikem mestu ni mogoce najti. Da da, še vedno je vroče v in izven vode, vendar vsaj vlage ni na sporedu, kar je bistveno izboljšanje.
Z letečo preprogo kakopak nisem prišel sem. Iz Singapurja sem do Phuketa prišel z rednim letom Air Asie, nato sem se še dobri dve uri vozil s kombijem od letališča do Patonga, kjer sem nastanjen v hotelu Andaman Sea Surf. Izbrala ga je pZala, ki sem jo šel obiskat in je tu pravzaprav kot doma …
Videl sem in kup reči, ki so zbrane v spodnji galeriji. Glavnih sporočil je več:
Še bolj pomembno je spoznanje, da je potrebno Singapur, naj bo še tak urejeno in lepo mesto, zapustiti vsakih nekaj tednov (recimo enkrat na teden).
Končno je prišel Depavali. Depavali je indijski praznik, s katerim Indijci obeležijo konec deževne dobe. To je tudi praznik luči in družine, kar zaradi medsebojnega obdarovanja malenkost spominja na Božič v zahodnih kulturah.
Je pa Depavali tudi dan za začetek mini dopusta, ki smo si ga zamislili s prijateljema Cipom (beri: Čip) in Boonom. Pridružila se nam je tudi lušna in prav od sile simpatična Tajčica Aim.
Danes je bilo treba vstati nečloveško (sicer vstajam ob 6:30) zgodaj … ob 4:30 zjutraj, že dobro uro kasneje smo bili na poti do okoliša (?) Kranji, od koder pelje avtobus do malezijske meje in Johor Bahruja.
Prečkanje meje je za nas Evropejce, ki smo vajeni Schengena in praktične odstotnosti državnih meja, prav nenavadno. Na singpapurski strani najprej opraviš vse formalnosti, nakar te avtobus singapurskega mestnega prometa odpelje slab kilometer v Malezijo, kjer opraviš še formalnosti na malezijski strani. Še zanimivost: kdor se v Malezijo opravlja z avtomobilom, ga lahko na meji preseneti kazen v vrednosti 500 S$ (~280 €), če nima v rezervoarja vsaj 3/4 polnega. Zakaj? Malezijska vlada gorivo precej subvencionira, zato je cenejše kot v Singapurju, posledično so Singapurci hodili na bencinski turizem v Malezijo. Se še kdo spominja dolgih vrst na slovenskih črpalkah ob meji z Italijo?
Ko to pišem, smo na poti od Johor Bahruja do Mersinga. Tri ure. Gulp. Peljemo se mimo ogromnih nasadov palm, iz katerih se dela olje…ne dvomim, da bi se delal tudi biodizel, če ne bi država imela lastnih zalog nafte. Videl sem tudi precej nasadov bananovcev. Če bi bili z avtomobilom, bi šli verjetno rabutat banane.
Disclaimer:
Od igračk imam s sabo zgolj telefon, zato bodite prizanesljivi pri kritikah slik.
Po dobrih osmih urah potovanja, zlasti zadnji dve uri vožnje z ladjico sta bili posebej naporni (“ubitačni”). Verjetno zato, ker sem se razvadil, da imam vedno na voljo 3G povezavo…tu pa tega ni, zato blog pišem offline in nimam prav nič pametnega za delat.
Po prihodu smo se v pravi singapurski maniri odpravili na večerjo h kitajskemu kuharju, ki ga je Cip celo pot hvalil. Prvič sem tako jedel na pari pripravljeno ribo, nekaj težko predstavljivega Evropi, medtem ko je v azijski kuhinji to nekaj povsem običajnega. Se je pa izkazalo, da je tudi kitajski kuhar podlegel čarom kapitalizma (Boon je povedal, da smo dobili meni za bele ljudi), saj nam je večerjo precej mastno zaračunal … 10 €, kar je za otoške razmere zelo dosti.
Pa še nekaj fotografij za to, da me boste imeli bolj radi. 
Stanovali smo v gostišču Panuba Inn Resort, ki si ni zaslužil ne “resort” ne “inn” v imenu, saj je bil apartma sila slabo vzdrževan, ventilator v kopalnici ni delal … višek so bile nerazumne omejitve gostiteljev, ki nam za živo glavo niso hoteli speči ribice na žaru, čeravno smo jim to povedali veliko dni vnaprej.
Panuba je med drugim tudi zelo oddaljena od središča otoka, Tekek, kar v praksi pomeni, da smo odrinili še precej denarja za vodni taksi. Slednji je bil tudi zgodba zase, bodi dovolj, če omenim, da smo bili po vsaki vožnji bolj mokri kot suhi, zato imam tudi tako malo slik.
Sem se kaj potapljal? Ne. Upal sem, da se bom v nekaj dneh toliko pozdravil, da bom lahko naredil kakšen plitev potop, a sem se uštel. Že šnorklanje in krajši potop na dah na globino 1,5-2,0 metra sta bila prevelik zalogaj, saj sem imel občutek, da mi bo nekdo zabil nos v glavo. Resnici na ljubo ob obali ni bilo kaj dosti videti razen silnega uničenja, ki so ga za sabo pustili nevestni turisti, v obliki polomljenih in mrtvih koral.
Kaj smo še počeli? Borili smo se z opicami, ki so hotele priti do naših Pringles-ov, mi jim jih pa nismo hoteli kar tako dati. Dan pred odhodom smo se odpeljali na vzhodno, bolj divjo, stran otoka, kjer smo lahko uživali v čudoviti plaži brez polomljenih koral in ostrih kamnov, za nameček pa smo se lahko še kopali pod sladkovodnim slapom.
Še utrinek iz poti nazaj:
Pivo ( 0,56 L) me je stalo 15 malezijskih ringitov (~3,4 €), rižota z morskimi sadeži in zelenjavo pa natanko 5 ringitov (~1,2 €).
Ker se fotoaparat ni ravno obnesel, sem s telefonom posnel nekaj video posnetkov, ki sem jih naložil na You Tube. Za dobit približno idejo, kako glasni so bolidi, predvajajte posnetke z glasnostjo zvočnikov do konca.
Tole je pa utrinek iz koncerta skupine Linkin Park po dirki.
25. septembra se je v Singapurju odvijala tekma formule 1 za veliko nagrado Singapurja. Seveda sem bil tam. Opremljen z objektivi, stativom. Samo nisem pa računal, da so te formule tako prekleto hitre…
Včeraj so minili trije meseci od mojega prihoda v Singapur. Hitro so minili. Zdi se mi, da sem Slovenijo zapustil pred nekaj dnevi, bival le kratek čas v hostlu (dejansko dva tedna) in se ravnokar vselil v “moje” stanovanjce, čeprav sem tudi v stanovanju že skoraj tri mesece.
Kako se počutim? Slovenijo še vedno pogrešam, seveda ne pogrešam države kot take, ampak ljudi, starše in prijatelje, ki ste tam. Mestoma sem malce osamljen. H sreči tehnika tu precej pomaga. Na iPadu lahko prebiram slovensko dnevno časopisje (Delo in Dnevnik), preko Skypa se lahko slišim z vsemi. Za nameček pa lahko preko Simobilove storitve Si.naIP praktično zastonj uporabljam mojo slovensko GSM številko za delanje in sprejemanje klicev. Še pred desetimi leti bi bilo kaj takega skoraj nemogoče. Pa Facebook! Naj rečejo o njem, kar hočejo, vendar mi tudi ta storitev (dasiravno vohuni za svojimi uporabniki) omogoča, da sem v stiku z ljudmi, ki so mi blizu.
Sem naredil prav, ko sem se preselil? Težko rečem, ali je bilo prav ali ne, saj je še prezgodaj, da bi videl celoten “big picture”, zaenkrat sem sila zadovoljen. Resda sem verjetno edini Evropejec (še vedno smatram, da sem Evropejec) v HDB bloku (~180 stanovanj, 12 nadstropij), v katerem živim, ampak Evropejci smo v tem mestu v manjšini.
V teh treh mesecih sem spoznal kup novih ljudi, veliko Slovencev. Zdaj nas je v Singapurju 13 ali 15 (v moji starostni skupini). Na Facebooku je ravno oni dan padla šala, da lahko počasi “zagnjavimo” za lastno četrt, ki naj bi bila v bližini četrti Little India.
V službi moram reči, da se imam prav fajn. Resda je dostop do interneta tako omejen, da mi skoraj vsak teden poči film, saj ne morem poslušati slovenskih radijskih postaj. Kaj hočemo…tu nisem več odgovoren za IT, kot sem bil v Sloveniji. Sem pa šele tu ugotovil, da sem za vzdrževanje računalnikov dejansko zmetal še in še časa, ki bi ga moral uporabiti za raziskovanje … tisto so bili eni drugi časi. Nekaterih svojih ravnanj iz tistih časov me je dejansko sram.
Konec meseca greva s sodelavcem za pet dni na Tioman. Komaj čakam, kajti to bo moj prvi dopust po letošnjem (2011) potapljaško obarvanem aprilu. V Sloveniji sem namreč delal skoraj do zadnjega dneva, zato čutim, da je zdaj res že skrajni čas, da se potopim v globine morja in znova gledam mehurčke zraka, kako se dvigujejo proti površini.
Preden pozabim. Od 21. januarja 2012 do 11. februarja 2012 bom v Sloveniji. Se vidimo, ne?
PS: Ma ja no…taka je kamera od mojega računalnika in efekti od Photobootha, no.
